General Choi govori o svojem osupljivem življenju – nekoč so manjkali le trije dnevi do njegove usmrtitve – ter o začetkih in razvoju Taekwon – Do-ja. Sedaj osemdesetleten ostaja energična sila v združenju borilnih veščin dvajsetega stoletja in svetal vzor vsem, ki bodo njegovo Veščino ponesli v novo tisočletje.
Da bi razumeli moj pogovor z Generalom Choi-jem, morate razumeti odnose med narodi Daljnega Vzhoda: Kitajske, Koreje in Japonske, ki jih povezujejo geografija, kultura in 5000 let zgodovine. Ogromna dežela Kitajska se je vedno vedla kot starejši brat Koreje. Po azijskih običajih to pomeni, da je Kitajska pazila na Korejo in ji pomagala v težkih časih tujih vdorov.
Odnos med Korejo in Japonsko je malo drugačen. Z uvedbo metod izgradnje templjev in izobraževanja Japoncev v klasičnih vedah in Budističnih Sutrah je Koreja igrala vlogo starejšega brata v zgodnjem obdobju njunih odnosov.
Japonska je bila med ponovno vzpostavitvijo oblasti dinastije Meiji prva od treh dežel, ki je sprejela zahodno kulturo in znanost. Cesar, ki je znova prevzel oblast, je spodbujal svoje podložnike, naj se več učijo od Zahoda. In tako je Japonska, oborožena z zahodnim orožjem, lahko leta 1894 porazila Kitajsko ter leta 1910 okupirala in priključila Korejo. Korejsko ljudstvo se je 35 let brezupno borilo za neodvisnost, ki jo je doseglo šele po koncu druge svetovne vojne. Še dandanes veliko Korejcev čuti sovraštvo do Japoncev.
Svoj intervju z Generalom Choi-jem sem delal 1. avgusta 1998 ter od 27. februarja do 1. marca 1999. Ti intervjuji so del mojega kontinuiranega raziskovanja zgodovine korejskih borilnih veščin.
(Avtorjeva opazka: Ker je bil originalni intervju narejen v korejščini, so vse možne napake v prevodu in napačne interpretacije izključno avtorjeva odgovornost.)
General Choi, hvala, ker ste ustregli moji prošnji po intervjuju. Eno od zanimivih dejstev, ki sem jih slišal o vas, je, da imate dve imeni in dva rojstna dneva. Je to res?
Da, oboje je res. Rojen sem bil v Koreji, 9. novembra 1918. V tistem času je korejski koledar temeljil na luninem ciklusu: vsak mesec je imel 27 ali 28 dni. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je Koreja privzela zahodni koledar, ki temelji na sončevem ciklusu: vsak mesec ima 30 ali 31 dni. Po zahodnem koledarju imam rojstni dan 22. decembra. In čeprav imam dva rojstna dneva, je 9. november 1918 tisti, ki ga praznujem.
Kar se tiče mojih imen, je prvo Choi, Hong Hi, ki mi ga je dal oče ob rojstvu leta 1918. Moje drugo ime je Taekwon – Do, ki mi ga je dal Bog leta 1955.
Kako ste začeli trenirati svoje borilne veščine?
K treningu me je spodbudil znameniti dogodek med japonsko okupacijo Koreje. Leta 1930 je skupina japonskih študentov žalila in nadlegovala skupino korejskih študentk na vlaku za Kwang Ju City. Ko je vlak prispel v Kwang Ju, so besni in razdraženi korejski študenti obkolili Japonce in jih grobo pretepli. Kasneje je prispela japonska policija in kruto zatrla korejske branitelje.
Novica o dogodku se je hitro razširila po Koreji. V protest proti nezaslišanim dejanjem japonskih študentov in policije, so študenti uprizorili stavke in protestne shode v šolah po vsej deželi. V šoli, kamor sem hodil, sem bil eden izmed vodij protestnega gibanja. Načrtoval in vodil sem protestni shod v moji šoli, zaradi česar sem bil izključen iz japonskega šolskega sistema.
Moj oče, tudi sam močno proti Japoncem, me je v skrbi za mojo prihodnost priganjal k študiju kitajskih pismenk in umetnosti kitajske pisave. Menil je, da bi s tem znanjem nekega dne lahko dobil službo kot izdelovalec nagrobnikov. In tako sem odšel študirat k Mojstru Han, Il Dong-u, znanemu kaliografu. Od njega sem se naučil tudi Taek Kyun, svojo prvo borilno veščino.
Kaj vas je spodbudilo, da ste odšli na Japonsko? In zakaj ste začeli trenirati Karate?
Več let sem študiral kaliografijo in kitajske pismenke. Moj oče je bil zadovoljen s stopnjo znanja in spretnosti, ki sem jo dosegel. V tem času so me tudi vse bolj začenjale zanimati zahodna kultura, znanost in zakonodaja. Nekateri moji prijatelji so študirali o Zahodu na Japonskem. Med njihovimi počitnicami doma so mi pripovedovali o svojem študiju in me vabili, naj se jim pridružim na Japonskem. Tako sem se torej odločil, da odidem na Japonsko.
Nekaj dni preden naj bi odpotoval, sem izgubil ves denar pri igri s kartami. To je bil denar namenjen potovanju in bivanju na Japonskem. Prosil sem gospoda Hur-a, naj mi vrne nekaj denarja, ki ga je priigral od mene. Zavrnil me je rekoč, da je namen igre pridobivati denar, ne pa razdajati ga. Ko je vstal, da bi odšel, sem zgrabil bližnjo steklenico s črnilom in jo zagnal vanj. Steklenica ga je zadela v čelo, da se je onesvestil. Medtem, ko sta kri in črnilo tekla po njegovem obrazu, sem vzel denar iz njegovega žepa in stekel domov. Nekaj dni kasneje sem prispel v Kyoto na Japonskem.
Vedel sem, da se ne bom mogel nikoli več vrniti domov, ne da bi se prej naučil kake oblike samoobrambe. Najprej sem pomislil, da bi se naučil boksati, toda moj prijatelj Kim, Hyun Soo me je prepričal, da sem šel z njim gledat trening Karateja na Univerzo Dong Dai Sa. Nekaj dni kasneje sem začel trenirati Karate.
Kasneje ste se iz Kyota preselili v Tokyo. Zakaj ste se preselili in kakšno je bilo življenje v Tokyu?
Moj prvotni načrt je bil, da se vpišem na višjo šolo v Kyotu. Leto in pol sem se neprestano učil angleščine in matematike in treniral Karate. Toda izpitov za četrti letnik nisem opravil. V Tokyo sem se preselil, ker sem menil, da imam boljše možnosti za vpis na tamkajšnji šoli.
Moj dobri prijatelj iz mojega rojstnega kraja Lee, Jong Ryun, ki je živel v Tokyu, mi jepomagal pri nastanitvi. Spet sem se učil angleščine, matematike in Karateja. Končno sem opravil sprejemne izpite in se vpisal v 4. letnik Dong Višje poslovne šole, kar mi je dejansko omogočilo vpis na Pravno šolo pri Univerzi Chong Ang.
Na univerzi sem treniral Karate pod vodstvom Mojstra Guchin Funagoshi-ja, ustanovitelja Shotokan-a. Pod vodstvom Mojstra Funagoshi-ja sem redno treniral pri Shotokan-u (Dojo) in se udeležil posebnega treninga (nočne hoje) od Tokya do Kamakura City-ja.
Potem, ko sem napredoval do 2. stopnje črnega pasu v Karateju, sva s prijateljem Yoon, Byung In-om začela poučevati Karate na strehi YMCA zgradbe v Tokyu. Kasneje, po osvoboditvi Koreje leta 1945, se je Mojster Yoon vrnil v Korejo in ustvaril Kwon Bub Club pri YMCA v Seoulu.
Kako ste pristali v japonski vojski? In kako se je zgodilo, da so vas obtožili izdaje in vas poslali v zapor?
Do konca leta 1942 smo jaz in še nekaj drugih že vedeli, da bo Japonska izgubila vojno, zato bi bilo res neumno pridružiti se japonski vojski. Toda v tem času večina korejskih študentov ni smela več obiskovati šole, pač pa so jih prisilno rekrutirali v vojsko. Mnogi smo se skrivali od gostilne do gostilne, da bi se izognili naboru. Končno me je policija ujela in me rekrutirala v japonsko vojsko 20. oktobra 1943.
Poslali so me nazaj v Seoul, da bi se pridružil drugim vpoklicanim korejskim študentom pri osnovnih vežbah pri Seoul National University. Nato so nas poslali v 42. enoto Pyung Yang divizije.
Tam je bilo med vojaki veliko odpora. Kmalu po našem prihodu sem se priključil skupini tridesetih korejskih študentov – vojakov, ki so načrtovali pobeg v Baek Doo Mountains na mandžursko – korejski meji. Tam naj bi se pridružili Podtalni korejski osvobodilni vojski in se borili proti japonskemu okupatorju. Naš načrt pobega je žal spodletel. Vse so nas aretirali in obsodili izdaje. Sprva sem bil obsojen na sedem let zapora. Toda kasneje so obsodbo spremenili in 18. avgusta 1945 naj bi bil usmrčen. Samo tri dni pred mojo usmrtitvijo se je moja dežela osvobodila japonskih okupacijskih sil. 15. avgusta sem odšel iz zapora Pyung Yang.
Potem, ko je bila Koreja osvobojena, ste služili kot vodja Prostovoljne študentske skupine. Kasneje ste se vpisali na Vojaško angleško šolo. Ali nam lahko poveste kaj več o svojih aktivnostih v tem času?
Ko smo moji prijatelji študentje – vojaki in jaz zapustili zapor, smo slišali poziv Kun Joon-a ali Pripravljalnega odbora za samoupravo v Seoulu. Po radiu so predvajali vabilo gospoda Yu, Woon Young-a, vodja Odbora, naj pridemo v Seoul in pomagamo. Pod njegovim vodstvom smo oblikovali Prostovoljno študentsko skupino za vzdrževanja reda in zakonitosti, ker takrat še ni bila ustanovljena korejska policija.
Gospoda Yu-ja so kasneje umorili. Prostovoljna študentska skupina ja razpadla na dva dela: en del je podpiral komunizem, drugi del, ki sem ga vodil jaz, pa demokratične ideale.
V tej vlogi sem imel priložnost srečati majorja ameriške vojske Majorja Reas-a, upravnika Vojaške angleške šole. Ta šola je kasneje postala Korejska vojaška akademija. Zaradi tega srečanja sem postal eden izmed 110 glavnih ustanoviteljev Korejske vojske.
Potem, ko ste bili imenovani za drugega poročnika v Korejski vojski, so vas poslali v 4. regiment v Kwang Ju City. Prosim, povejte nam o svojih zadolžitvah in izkušnjah v Kwang Ju-ju.
Ko sem prispel v glavni štab 4. regimenta v Kwang Ju-ju, sem ugotovil, da so lokalne policijske enote zelo dobro organizirane. Policijske sile so bile številnejše in imele so večjo moč in oblast kot mi v vojski. Policijski častniki so pogosto aretirali člane vojske pod obtožbo manjših prekrškov in jih za kazen pretepli.
To je bilo nevzdržno in ukazal sem, da noben vojak ne sme sam iz vojaške baze. Nadalje sem v redne vojaške vežbe vključil trening Tang Soo-ja (Karate). Toda moja vest se je sramovala zaradi odločitve, da poučujem Karate. Kot človek sem preziral Japonce, kako naj bi torej učil Karateja svoje korejske vojake? In takrat sem začel raziskovati borilne veščine. Hotel sem ustvariti novo korejsko borilno veščino, ki bi temeljila na znanosti gibanja in bi vsebovala mentaliteto ustrezno korejskim vojakom.
Raziskoval in treniral in izpopolnjeval sem to novo veščino devet let. Leta 1955 sem ustvaril korejsko borilno veščino Taekwon – Do.
Korejska vojna je izbruhnila 25. junija 1950 in trajala tri leta. Kaj je bila vaša glavna zadolžitev med vojno?
Junija 1949 mi je bilo ukazano, naj grem v ZDA na Višjo vojaško šolo (Advanced Military Training School). Ko sem prejel ukaz, sem bil ravno na medenih tednih in resnično nisem želel zapustiti svoje mlade žene. Toda vojak sem in ubogam ukaze. Pod vodstvom Polkovnika Choi, Duk Shin-a smo se štirje vkrcali na ladjo za Združene Države.
Med potovanjem sem nekega dne vadil udarce z nogo na palubi, ko je nenadoma čevelj z moje noge poletel v zrak in nato v Pacifik. Ker nisem mogel nositi samo enega čevlja, sem sezul še drugega in ga vrgel v ocean. Nato sem se vrnil v svojo sobo.
Ob našem prihodu v ZDA smo šli najprej na Ground General School v Fort Riley-u, Kansas in kasneje na Višjo poveljniško šolo (Advanced Command School) v Fort Benning-u, Georgia.
Med posameznimi vojaškimi vajami sem imel priložnost, da pokažem tehnike Tang Soo-ja mojim sošolcem. Diplomirali smo 23. junija 1950, le dva dni pred izbruhom vojne v moji deželi.
Pohiteli smo z vrnitvijo v Korejo. Ob mojem prihodu sem dobil nalogo, da ustanovim Šolo za oficirje. Med mojim službovanjem kot namestnik upravnika šole, me je obiskal Mojster Lee, Won Kuk, ustanovitelj Chung Do Kwan-a. Povedal mi je, da mora na Japonsko zaradi »osebnih razlogov« in me prosil, naj ga zamenjam kot vodja Chung Do Kwan-a. Sprejel sem njegovo prošnjo, toda ker sem bil general v vojski, sem sprejel mesto častnega vodje in določil Mojstra Son, Duk Son-a za vodja Chung Do Kwan-a.
Ko so naše čete prečkale 38. vzporednik, so me premestili v Prvi Korpus. Ena mojih prvih nalog je bila, da se sestanem z Generalom Douglasom Mac Arthur-jem, Vrhovnim poveljnikom ameriških enot. Obiskal je fronto in izbran sem bil, da mu poročam o trenutnem bojnem stanju. Z njim je prišlo še več drugih ameriških generalov. Po polurnem poročanju sem ga vprašal, če ima kako vprašanje. Odgovoril mi je: »Nimam vprašanj, vse je jasno.« In potem je stopil k meni in me med rokovanjem vprašal po mojem imenu.
Ustvarili ste 29. pehotno divizijo, poznano tudi kot »Prvo divizijo«. Lahko poveste, kako ste formirali to divizijo in ustvarili njen edinstveni prepoznavni znak?
Septembra 1953 me je General Baek, Sun Yub, glavni poveljujoči oficir v Korejski armadi, prosil, naj formiram 28. Divizijo. Vprašal sem ga, če bo to zadnja divizija, oblikovana med vojno. Odvrnil je: »Ne, v nekaj mesecih bo oblikovana še ena divizija.« Torej sem ga vprašal, če bi jaz lahko oblikoval zadnjo divizijo, 29. Pehotno divizijo in ustregel je moji prošnji.
Prva stvar, ki sem se je lotil, je bila, da sem oblikoval prepoznavno zastavo divizije. Od številke 29 je 2 simbolizirala razdeljeni Korejski polotok, številko 9 pa sem si predstavljal kot mojo pest. Zastavo sem oblikoval kot mojo pest nad Korejskim polotokom. Potem, ko so videli zastavo, so ljudje 29. dali vzdevek »Divizija pest« ali »Ik Keu Division«.
Moja druga naloga je bila izbrati divizijske poveljujoče častnike. Za pomoč pri vojaških vežbah sem izbral Polkovnika Ha, Chung Kab-a in Por. Polkovnika Kim, Hwang Mok-a. Vpoklical sem tudi Mojstra Nam, Tae Hee-ja in Mojstra Han, Cha Kyo-ja, da bi mi pomagala trenirati vojake v Tang Soo-ju. Značilnosti in kvaliteta tehnik je bila sedaj precej drugačna od Karate-ja, ki sem ga prakticiral na Japonskem.
Mojim oficirjem in Tang Soo inštruktorjema sem dal zelo natančna navodila: »Ko vojaki trenirajo Tang Soo, se mora vsakdo prikloniti inštruktorju, ne glede na vojaški čin. Izven telovadnice se pozdravi vršijo po vojaških činih.«
Zaradi kombinacije vojaških vežb in Tang Soo treningov je bila naša divizija edinstvena med vsemi ostalimi v Korejski Vojski. Pripravljeni smo bili na boj z orožjem ali brez.
Leta 1954 je Predsednik Seung Man Rhee med gledanjem demonstracije Tang Soo-ja 29. Divizije pripomnil: »To je Taek Kyun. Vsi naši vojaki bi morali trenirati to veščino.« Kakšen pomen sta imeli demonstracija in Predsednikova opazka?
Junija 1954 je Prva Divizija zapustila otok Cheju, da bi se priključila Drugemu korpusu v provinci Kang Won v vzhodnem delu Koreje. Sredi septembra smo imeli skupno proslavo 4. obletnice ustanovitve Drugega korpusa in 1. obletnice 29. Divizije. V okviru ceremonije je 29. Divizija prikazala Tang Soo tehnike. Predsednik Rhee je stoje (med polurnim prikazom ni niti enkrat sedel) in z velikim zanimanjem gledal našo predstavitev. Ko je Mojster Nam, Tae Hee prelomil strešnike s pestjo, je Predsednik pokazal na svoje členke in me vprašal: »Ali je to del, ki ga uporabiš za razbijanje opek?« Odgovoril sem: »Tako je, gospod.« Nato se je Predsednik obrnil k ostalim generalom v občinstvu in rekel: »To je Taek Kyun. Želim, da vsi naši vojaki trenirajo to veščino.«
V resnici veliko generalov v Korejski armadi ni želelo, da bi jaz treniral njihove vojake v Tang Soo-ju. Toda Predsednikova izjava je precej olajšala uvedbo Tang Soo-ja v preostalo armado. Da bi dosegel ta cilj, sem moral zgraditi stavbo, kjer bi se šolali in trenirali inštruktorji borilnih veščin. Ko je 29. Divizija preselila svoj glavni štab v Yong Dae Ri zahodno od gore Sulrak Mountain, sem ukazal zgraditi telovadnico. Poimenoval sem jo Oh Do Kwan in tu je Mojster Nam, Tae Hee začel poučevati vojaške inštruktorje v Tang Soo-ju.
Zaradi Predsednikove primerjave naše veščine s Taek Kyun-om sem začel razmišljati, da Tang Soo potrebuje novo ime, ime, ki bi bilo blizu Taek Kyun-u. Tehnike, ki sem jih učil, niso bile niti Tang Soo niti Taek Kyun, zato sem nujno potreboval novo ime.
Leta 1955 ste organizirali Svetovalni odbor za poimenovanje borilne veščine. Zakaj ste oblikovali to skupino in katere težave ste morali premagati med sestanki?
Kot sem že prej rekel, sem raziskoval, treniral in poučeval Tang Soo vse odkar sem bil vpoklican v 4. Regiment v Kwang Ju City-ju leta 1946. Veščina je temeljila na azijski (vzhodnjaški) filozofiji, tehnike pa na znanosti gibanja. Naš prikaz pred Predsednikom Rhee-jem je bil zelo uspešen. Oblikoval sem ime Taekwon – Do in leta 1955 sem čutil, da je napočil čas, da objavim to novo ime veščine. Namesto, da bi jaz sam preprosto razglasil novo ime, se mi je zdelo v ta namen pametneje oblikovati Svetovalni odbor. V tistem času je veliko civilnih dojang-ov uporabljalo imena kot Tang Soo, Kong Soo ali Kwon Bub, ker nekateri generali v Korejski armadi niso odobravali mojih aktivnosti.
V odboru so bile nekatere pomembne osebnosti kot npr. G. Cho, Kyung Jae, Podpredsednik Državnega zbora, General Lee, Hyung Keun, Vrhovni poveljnik armade, predsedniki časopisnih hiš, itd. Na srečanju sem razložil, da ime Taekwon – Do pomeni veščino udarcev z nogo in pestjo. Medtem, ko so bili nekateri člani bolj za ime Tang Soo ali Kong Soo, so se končno vsi strinjali, naj se uporablja ime Taekwon – Do. Toda eden od članov je predlagal, da Predsednika Rhee-ja prosimo za odobritev imena. Ime je bilo poslano Predsedniku Rhee-ju in on ga je zavrnil. Menil je, da je Taek Kyun tradicionalna borilna veščina in da bi morali uporabljati to ime. Stopil sem do G. Kwak, Young Joo-ja, Predsednikovega glavnega častnika in G. Suh, Jung Hak-a, Šefa Predsednikove zaščite in sem jima razložil, da je to nova veščina, precej drugačna od starega Taek Kyun-a. Prosil sem ju, naj poskušata prepričati Predsednika, naj sprejme novo ime. Končno sem od Predsednika dobil dovoljenje, da lahko uporabljam novo ime Taekwon – Do.
Potem, ko je Predsednik odobril novo ime, sem ukazal, naj se stari znaki Tang Soo-ja pred Oh Do Kwan-om in Chung Do Kwan-om zamenjajo z novimi Taekwon – Do znaki. Mojstra Nam, Tae Hee-ja sem poučil, naj se Taekwon – Do vojaki med seboj pozdravljajo s »Tae Kwon«.
Ime Taekwon – Do se je postopoma razširilo v vojaških krogih skozi Oh Do Kwan in med civilne študente skozi Chung Do Kwan.
Če prav pomislim, menim, da sem lahko uvedel novo ime Taekwon – Do le, ker sem bil general z dvema zvezdicama, ker sem imel vplivnega prijatelja v Generalu Lee, Hyung Keun-u, Vrhovnemu poveljniku armade in ker sem bil v dobrih odnosih s Predsednikom Seung, Man Rhee-jem skozi kaligrafijo in Tang Soo.
Leta 1959 ste peljali Taekwon – Do ekipo na turnir dobre volje po Vietnamu in Republiki Kitajski. Kako ste organizirali ta potovanja? Kakšen pomen so imele te predstavitve?
Sredi poletja 1957 je Predsednik Rhee povabil Predsednika Go Din Diem-a, naj obišče Korejo. Na uradnem programu obiska je bila tudi predstavitev Taekwon – Do-ja. Medtem ko je gledal demonstracijo, je Predsednik Diem dejal: »Zdaj razumem, zakaj so korejski vojaki tako močni in disciplinirani.« Njegovo opazko je slišal moj prijatelj, General Choi, Duk Shin. Kasneje je bil General Choi imenovan za Ambasadorja v Vietnamu. Prosil je Predsednika Diem-a, naj povabi korejsko Taekwon – Do ekipo, naj predstavi veščino v Vietnamu. Predsednik Diem je povabil ekipo, dobili pa smo tudi vabilo, naj obiščemo Republiko Kitajsko.
Enaindvajset Teakwon – Do-istov je bilo izbranih za predstavitveno ekipo. Dobili so dva tedna posebnih priprav v telovadnici Glavnega štaba armade.
Predstavitev v Vietnamu je bila zelo uspešna. Povabljeni smo bili za dva tedna in v tem času je več kot 300.000 ljudi gledalo in uživalo v naših predstavitvah. Zaradi uspeha turneje nas je Predsednik Diem prosil, naj podaljšamo svoj obisk za en teden. Med eno izmed naših demonstracij je General Tiu, upravnik Vojaške akademije in kasnejši predsednik Vietnama, pripomnil: »Nikoli si nisem mislil, da človeško telo zmore takšno moč. To je borilna veščina, ki bi jo morali prakticirati v Vietnamu.«
Pomen potovanja je bil dvojen: prvi je v tem, da je Koreja v 5.000 letih svoje zgodovine prvič predstavila svojo kulturo, dušo in tehnike tuji deželi; drugi pa je v tem, da je leta 1962 vietnamska vlada uradno zaprosila Korejo, naj pošlje v Vietnam skupino inštruktorjev, ki bi vojaške in civilne sklupine poučevali Taekwon – Do.
Pred povratkom v Korejo smo se ustavili v Taipei-ju na Kitajskem. Tam nas je pozdravil General Yu. V svojem pozdravnem nagovoru je rekel: »Kitajska in Koreja sta bratska naroda že več kot tisoč let. Zelo verjetno je, da je Kitajska prinesla Taekwon – Do v Korejo v času Kraljestva Kija. (Kija je bil legendarni Kitajec, ki je ustanovil Kraljestvo Kija pred Kristusovim rojstvom.) Prikril sem svojo nejevoljo in v odgovor občinstvu rekel: »Da, Kitajska in Koreja sta bili bratska naroda skozi vso svojo zgodovino. Toda Taekwon – Do je nova borilna veščina, ki sem jo ustvaril leta 1955. Nobenega Taekwon – Do-ja ni bilo pred Kristusom.«
Napravili smo predstavitve v Dae Buk-u in Dae Nam-u. Našo predstavitev v Dae Buk-u si je ogledalo mnogo visokih uradnikov kitajske vlade, vključno s Chiang, Kyung Kuk-om, Predsednikovim sinom in drugim najpomembnejšim človekom v Republiki.
Ko smo delali razpored predstavitev, so Kitajci hoteli dodati nekaj časa za predstavo Byuk Jang Sool-a ali Kung Fu-ja. Tega smo bili veseli, saj smo zaupali v našo sposobnost, da premagamo priljubljenost Kung Fu-ja. Med našo predstavo smo doživeli prave ovacije. Ljudje so vstali in ploskali naši spretnosti, udarcem in obrambi proti tehnikam z orožjem.
Korejski Ambasador v Republiki Kitajski, General Kim, Hong Il, mi je rekel: »Pred letom dni sem jokal od žalosti, ker so Kitajci premagali našo odbojkarsko ekipo za eno samo točko. Zdaj pa jokam od sreče, ker vidim, da je veščina Taekwon – Do-ja visoko nad veščino Kung Fu-ja.
Katere ovire ste morali premagati, ko ste organizirali prvo Korejsko Taekwon – Do združenje?
Leta 1959 sem delal v Glavnem štabu Armade v Seoulu in sem lahko več časa posvetil Taekwon – Do-ju. Ustanovil sem Oddelek za Mu Do (borilne veščine) in bil imenovan za prvega vodja.
V Seoulu je bil eden mojih ciljev združiti glavne Taekwon – Do skupine in oblikovati Korejsko Taekwon – Do združenje. Prvotno sem sicer nameraval ustanoviti Korejsko združenje borilnih veščin. Za razliko od Korejske športne zveze, ki je dajala prednost tekmovanjem, sem želel, da se Korejsko združenje borilnih veščin osredotoči na Azijsko filozofijo. Toda voditelja borilnih veščin Judo in Kumdo sta se že pridružila Korejski športni zvezi. Nisem imel druge izbire, kot da se tudi sam priključim Zvezi.
Da bi se lahko pridružili Zvezi, smo morali izbrati enotno ime za borilne veščine, ki uporabljajo nožne in ročne udarce. Medtem, ko je bil Taekwon – Do že splošno poznan in prakticiran v Armadi, so Oh Do Kwan, Chung Do Kwan in številne civilne šole še vedno uporaboljale imena kot so Tang Soo, Kong Soo ali Kwon Bub.
Pozno jeseni 1959 sem povabil voditelje štirih glavnih Kwan-ov k sebi domov. No, Byung Jik je zastopal Song Moo Kwan; Yoon, Kwe Byung, Ji Do Kwan; Lee, Nam Suk, Chang Moo Kwan in Hwang, Ki je zastopal Moo Duk Kwan. Sam sem zastopal Oh Do Kwan in Chung Do Kwan.
Povedal sem jim, da se moramo združiti pod skupnim imenom, da bi lahko zaprosili za članstvo v Korejski športni zvezi. Razložil sem jim, da je Taekwon – Do v armadi že dobro poznan in da smo pod tem imenom delali predstavitve v Vietnamu in Republiki Kitajski.
No, Byung Jik in Lee, Nam Suk sta vztrajala pri uporabi imena Tang Soo in Hwang, Ki je želel uporabljati Tang Soo. Rekel sem jim: »Ne razumem, zakaj vztrajate pri rabi imen za japonski Karate. Bistveni namen tega srečanja je, da se končno odrečemo korejskim variantam imen za japonski Karate: Kong Soo in Tang Soo.«
Dvignil sem glas in rekel: »Zdaj imamo svojo lastno filozofijo in tehnike s korejsko identiteto, zato se združimo pod enotnim imenom Taekwon – Do.« Končno so se mojstri strinjali in nastalo je Korejsko Taekwon – Do združenje.
Izvoljen sem bil za predsednika Združenja, No, Byung Jik in Yoon, Kwe Byung sta postala podpredsednika, Hwang, Ki pa je bil določen za predsednika Upravnega odbora.
Bilo je prvič, da so se voditelji šestih glavnih Kwan-ov strinjali, da uporabljajo ime Taekwon – Do. Medtem, ko smo čakali na odgovor na našo prošnjo, se je 19. aprila 1960 zgodila Študentska vstaja, ki je vrgla vlado Predsednika Rhee-ja in naše upanje na sprejem v Športno zvezo je šlo po gobe. Trajalo je še dve leti, da je bila naša prošnja končno odobrena.
16. maja 1961 ste sodelovali pri vojaškem državnem udaru, ki je prevzel oblast in kasneje postavil Generala Park, Chung Hee-ja za predsednika Koreje. Kateri dejavniki so pripeljali do vašega razdora z njim?
Najprej naj vam razložim odnos med Generalom Park-om in menoj. Bil sem eden od 110 glavnih ustanoviteljev Korejske armade. General Park je bil moj podrejeni in me je vedno naslavljal z »gospodom«.
Razlog, da sem se pridružil puču, je bil, da mi je eden mojih sodelavcev povedal, da gibanje vodi General Chang, Do Young, član Generalštaba armade. Kasneje sem ugotovil, da je General Park uporabil njegovo ime samo zato, da bi prepričal ostale, naj se pridružijo puču. Po uspelem državnem udaru je General Park obtožil Generala Chang-a kontrarevolucije in ga izgnal v ZDA.
Prvotno je General Park obljubil korejskemu ljudstvu, da se po uspelem puču vrne v armado. V resnici pa so bili on in njegovi privrženci zaposleni s pripravami na prevzem predsedniškega položaja.
Generalu Park-u sem svetoval, naj drži obljubo, ki jo je dal ljudstvu in se čimprej vrne v Armado, tako bi ga ljudje lahko še naprej spoštovali. Namesto, da bi upošteval moj nasvet, me je prisilno upokojil in me imenoval za ambasadorja v Maleziji.
Zakaj je leta 1962 Korejsko Taekwon – Do Združenje spremenilo ime v Korejsko Tae Soo Do Združenje?
Z mojim imenovanjem na mesto ambasadorja v Maleziji leta 1962 sem ponovno poskusil registrirati Korejsko Taekwon – Do združenje pri Korejski športni zvezi. Tedaj je bila na vodilnih položajih v Kwon-ih že nova generacija mojstrov. Povabil sem Um, Eung Kyu-ja, Predsednika Chung Do Kwan-a, Lee Jong Woo-ja, Glavnega inštruktorja Ji Do Kwan-a in Lee, Nam Suk-a, Predsednika Chang Moo Kwan-a k sebi domov.
Med srečanjem se je pogovor vrtel okoli vprašanja, katero ime naj izberemo. Povedal sem jim, da je bilo ime Taekwon – Do že izbrano in če želijo razpravljati o drugem imenu, naj kar izvolijo. S temi besedami sem zapustil sestanek.
Čez nekaj dni je sledila objava v časopisih, da je bilo ime Taekwon – Do spremenjeno v Tae Soo Do in da sem bil izvoljen za Predsednika Korejskega Tae Soo Do združenja. Zavrnil sem ta položaj, ker se nisem strinjal s spremembo imena. Kakorkoli že, odhajal sem v Malezijo in vedel sem, da se več let ne bom vrnil v Korejo. Priporočil sem Generala Chae, Myung Shin-a za mesto predsednika, ki je od mene prejel črni pas peti dan v Taekwon – Do-ju.
Da bi poskrbel za prihodnost Taekwon – Do-ja, sem naročil Um, Eung Kyu-ju, Predsedniku Chung Do Kwan-a, Nam, Tae Hee-ju, Predsedniku Oh Do Kwan-a in Hyun, Jong Myung-u, Predsedniku Študentskega Taekwon – Do združenja, naj ustanovijo Korejsko Taekwon – Do združenje. In potem sem odšel v Malezijo.
Kaj ste dosegli kot Ambasador Koreje v Maleziji?
Ko sem prispel v Malezijo, ljudje niso kaj dosti vedeli o Koreji. Odločil sem se, da je najbolje, da jim predstavim Korejo preko moje kaligrafije (umetnosti pisanja) in Taekwon – Do-ja. Torej sem sponzoriral razstavo moje kaligrafije in poleg razstavil tudi slike o Taekwon – Do-ju. Reporterji, ki so poročali z otvoritve, so pokazali veliko zanimanje za Taekwon – Do in so me prosili, naj pokažem nekaj Taekwon – Do tehnik. Slekel sem se do spodnje majice in jim prikazal nekaj Taekwon – Do tehnik. Naslednjega dne so se članki in slike o moji demonstraciji pojavile v več časopisih, kar pa v Seoulu niso odobravali.
Prikazovanje tehnik v sami majici se je članom Korejske vlade zdelo nedostojno za ambasadorja.
Toda Predsednik Malezijske vlade, Dung Ku Rama, je pohvalil moj prikaz Taekwon – Do-ja in me prosil, naj pripravim demonstracijo Taekwon – Do-ja za proslavo ob malezijskem Dnevu neodvisnosti leta 1963. Prikaz Taekwon – Do-ja so prenašali po televiziji. Videli so ga tako gledalci širom Malezije, kot tudi tudi gledalci v sosednjih deželah. Kmalu so te dežele zaprosile, naj jim pošljemo Taekwon – Do inštruktorje, da bi učili njihove državljane borilnih veščin. Zdaj se je Taekwon – Do širil po jugovzhodni Aziji in v vsaki deželi je bilo ustanovljeno nacionalno Taekwon – Do združenje.
Februarja 1964 sem poletel v Saigon, Vietnam, da bi se srečal z Majorjem Baek, Joon Ki-jem, vodjo korejskih Taekwon – Do inštruktorjev v Vietnamu. Major je bil odličen vojaški častnik in dober Teakwon – Do inštruktor. Vse Taekwon – Do inštruktorje v Vietnamu je zbral na seminarju, kjer sem predstavil Tul, ki sem ga ustvaril. Ker je bil seminar organiziran zelo na hitro, je bil edini prostor, kjer smo lahko vadili, streha hotela. Bilo je strašno vroče in zelo vlažno. Korejski ambasador v Vietnamu, General Shin, Sang Chul, ki je bil prisoten na seminarju, je izrazil skrb za moje zdravje v takšnih pogojih. Na seminarju so se vsi inštruktorji naučili novi Tul in ga potem začeli poučevati v Vietnamu.
Kasneje sem poslal rokopis novega Tul-a Por. Polkovniku Woo, Jong Lim-u, vodji Oh Do Kwan-a v Koreji in mu naročil, naj ga uči v Oh Do Kwan-u in v Korejski vojski.
Do poletja 1964 sem končal 20 od 24 form (Tul) ter ustvaril trden fond tehnik in form za nastajajoči učbenik Taekwon – Do-ja v angleščini. Prav v tem času je novi Tul postajal vse bolj priljubljen v jugovzhodni Aziji in Koreji.
Ko ste se leta 1965 vrnili v Korejo, ste postali Predsednik Korejskega Tae Soo Do združenja. Kmalu po vašem povratku ste spremenili to ime v Korejsko Taekwon – Do združenje. Povejte mi, prosim, kakšne so bile takratne razmere v Taekwon – Do-ju v Koreji.
Ko sem se vrnil v Korejo, je bilo Korejsko Tae Soo Do združenje včlanjeno v Korejsko športno zvezo. Pravila za tekmovanja v Tae Soo Do-ju niso bila dosti drugačna od tistih za japonski Karate. Vedel sem, da moram stvari spremeniti in pri tem sem se spomnil starega korejskega reka: »Če hočeš ujeti tigrovega mladiča, se moraš podati v tigrov brlog.« In tako sem postal predsednik združenja.
Kmalu zatem sem sklical sestanek Občnega zbora in predlagal spremembo imena iz Tae Soo Do v Taekwon – Do. Spremembo imena smo izglasovali z razliko enega samega glasu in spominjam se delegata, ki je vpil in tožil nad spremembo imena. Razlog, da mi je uspelo zamenjati ime, je bil v tem, da sem kljub svojemu nestrinjanju z Generalom Park-om glede političnih zadev, ohranil sloves in moč kot upokojeni general z dvema zvezdicama in ambasador.
Leta 1966 ste oblikovali Mednarodno Taekwon – Do federacijo (ITF). Kakšen je bil vaš namen pri ustanavljanju organizacije in kdo vam je v tem času pomagal?
Leta 1965, ko sem bil Predsednik Korejskega Taekwon – Do združenja, mi je Korejski ambasador v Zahodni Nemčiji, moj prijatelj, General Choi, Duk Shin, povedal, da je veliko zanimanja za turnejo Taekwon – Do demonstracijske ekipe po Evropi. Uredil je glede uradnih vabil za turnejo po šestih evropskih in azijskih deželah.
Ustrezno dokumentacijo za nadomestilo potnih stroškov sem poslal Predsednikovemu Kabinetu. Za turnejo sem izbral ime »Kukki Taekwon – Do goodwill Demonstration Team« (Ekipa dobre volje za demonstracijo nacionalnega Taekwon – Do-ja). To je bilo prvikrat, da sem uporabil izraz Kukki Taekwon – Do (nacionalni Taekwon – Do) v uradnem dokumentu.
Člani ekipe so bili Han, Cha Kyo, Park, Jong Soo, Kwon, Jae Hwa in Kim, Joong Keun. Jaz sem bil vodja ekipe. Prepotovali smo Nemčijo, Italijo, Egipt, Turčijo, Malezijo in Singapur. Turneja je bila zelo uspešna in je posledično vodila k ustanovitvi Taekwon – Do združenj v omenjenih deželah.
22. marca 1966 so se predstavniki devetih dežel zbrali v Seoulu, da bi ustanovili Mednarodno Taekwon – Do federacijo (ITF). Gospod Kim, Jong Phil, Predsednik vladajoče Kong Hwa Dang stranke je bil izvoljen za častnega Predsednika, jaz pa sem bil izvoljen za Predsednika. Lee, Han Ra, malezijski Sekretar za trgovino in industrijo, je bil izvoljen za Podpredsednika, Um, Eung Kyu za Glavnega sekretarja in Lee, Jong Woo Za Predsednika Tehničnega odbora. Novoustanovljena Mednarodna Taekwon – Do Federacija je bila v vsej korejski zgodovini prvi primer mednarodne organizacije s sedežem v Koreji in predsednikom Korejcem.
Države članice Mednarodne Taekwon – Do federacije (ITF) so bile Koreja, Vietnam, Malezija, Singapur, Zahodna Nemčija, Združene države Amerike, Italija in Egipt. Organizacija je v borih dveh letih narasla na trideset držav članic.
Kako to, da je postal Taekwon – Do tako popularen in da so ga tako množično trenirali med Vietnamsko vojno?
Vietnam je bil prva dežela, kjer se je tako množično poučevalo Taekwon – Do. Kot sem že povedal, je naša predstavitev Taekwon – Do-ja leta 1959 tako navdušila Predsednika Go Din Diem-a, da je prosil za inštruktorje, ki bi učili vietnamsko vojsko. Prvo skupino inštruktorjev, ki je prišla v Vietnam leta 1962, je vodil Major Nam, Tae Hee. Ti inštruktorji so poučevali tako vietnamsko vojsko in civiliste, kot tudi korejske in druge tuje vojake v Vietnamu.
Ko se je vojna razširila, se je povečalo tudi število inštruktorjev, poslanih v Vietnam. Do leta 1973 je bilo v Vietnam poslanih 647 Taekwon – Do inštruktorjev. S seboj so prinesli novejše tehnike in nove Tul-e, ki sem jih bil razvil. Moč korejskih vojakov, pridobljena s Taekwon – Do treningi, je imela psihološki učinek na Viet Kong. S treningom Taekwon – Do-ja so korejski vojaki razvili odlično fizično kondicijo, močno mentaliteto in vrhunske borbene tehnike. Vodje Viet Kong-a so svojim četam svetovali, naj se raje umaknejo kot spopadejo, če naletijo na korejske vojake.
Ironično je dejstvo, da se je Taekwon – Do tako širil prav zaradi vojne. Mnogi tuji vojaki, ki so se Taekwon – Do-ja učili v Vietnamu, so kasneje povabili svoje inštruktorje, naj jih obiščejo v njihovi domovini. Zaradi Vietnama so mnogi inštruktorji dobili priložnost, da poučujejo Taekwon – Do po svetu.
General Choi, rad bi vam zastavil težko in osebno vprašanje. Kateri so bili razlogi za vaše izgnanstvo iz Koreje?
Potem, ko je bil še drugič izvoljen za predsednika, je General Park, Chung Hee še utrdil svojo moč v Koreji. Politične razmere v deželi so me navedle na misel, da bom končal v hišnem priporu ali zaporu, če ne bom podpiral njegove politike. Videl sem, kaj je storil svojim političnim nasprotnikom. V takšnih političnih okoliščinah ne bi imel svobode, da promoviram Taekwon – Do ali vodim Mednarodno Taekwon – Do federacijo. In Taekwon – Do je bil moje življenje.
Po volitvah je Predsednik Park poslal Kim, Un Young-a, namestnika šefa Predsednikove zaščite, da prevzame Korejsko Taekwon – Do združenje. Kmalu zatem se je Korejsko Taekwon – Do združenje začelo vmešavati v zadeve Mednarodne Taekwon – Do federacije.
Avgusta 1971 sem predsedoval sestanku Stalnega odbora Mednarodne Taekwon – Do Federacije. Na tem sestanku sem rekel: »Dragi moji člani, Predsednik ITF je Korejec, toda to ne pomeni, da Korejska vlada lahko upravlja ali vodi ITF. To je mednarodna organizacija, ki ne more dopustiti katerikoli deželi, da bi s pritiski vplivala na naše odločitve. Po tem sestanku sem začel načrtovati svoj tajni odhod iz Koreje.
Ali je obstajal kakšen poseben razlog, da ste se odločili oditi v izgnanstvo v Kanado?
Da. Prvi razlog je v tem, da je Kanada kljub svoji pripadnosti Zahodnemu bloku ohranila nevtralno pozicijo v mednarodnih zadevah. Čutil sem, da bom iz Kanade lahko prosto potoval v dežele Vzhodnega in Zahodnega bloka ter v dežele Tretjega sveta, da bi širil veščino Taekwon – Do-ja.
Drugi razlog je v tem, da je Kanada geografsko nekako v sredini med Evropo in Južno Ameriko, tako da je lahko potovati na ti dve celini.
Tretji razlog pa je, da je moj dragi učenec, Park, Jong Soo, že ustvaril močne temelje Taekwon – Do-ju v Kanadi in je vodil zelo uspešno šolo. To je olajšalo selitev sedeža Mednarodne Taekwon – Do federacije v Kanado.
In nenazadnje sem tudi vedel, da bodo v Montrealu, v Kanadi, leta 1976 Olimpijske igre. Z bazo v Kanadi sem imel dobre možnosti, da promoviram Taekwon – Do kot olimpijski dogodek.
Kakšna je bila reakcija Korejske Vlade, ko je izvedela, da upokojeni korejski general z dvema zvezdicama živi v izgnanstvu v Kanadi?
Predsednik Park je poslal več uglednih članov Narodne skupščine, da bi me poskušali prepričati, naj se vrnem v Korejo. Povedali so mi, da mi je Predsednik obljubil mesto v Kabinetu kot npr. Sekretar za zunanje zadeve ali mesto ambasadorja v deželi po moji izbiri.
Potem, ko sem zavrnil te začetne poskuse, je poslal več mojih dobrih prijateljev, da bi me prepričali, naj se vrnem. Ko je tudi to spodletelo, je Predsednik ugrabil mojega sina in mojo hčer in grozil z njuno smrtjo, če se ne vrnem. Moj odgovor je bil: »Taekwon – Do mi pomeni več kot moj sin.«
Predsednik Park, ki je dobro poznal moj značaj in odločnost, je naročil Kim, Un Young-u, naj ustanovi Svetovno Taekwon – Do federacijo (WTF), ki se bo borila proti Mednarodni Taekwon – Do federaciji (ITF).
Na kakšne težave ste naleteli po 25 letih izgnanstva?
Nihče ne ve, kako samotno je življenje moža v izgnanstvu. Nimam denarja in ne prijateljev, s katerimi bi se lahko šalil in smejal. Toda nikoli nisem obžaloval svoje odločitve, da zapustim Korejo, ker sem tako dobil priložnost, da razširim Taekwon – Do po vsem svetu. In učil sem Taekwon – Do ne glede na raso, vero, nacionalno pripadnost ali ideologijo. V tem oziru sem najsrečnejši človek na svetu in ponosen sem, da sem v tem svetu pustil svojo sled.
Širjenje Taekwon – Do-ja je zelo zahtevno delo. Neprestano potujem, prirejam seminarje, vodim predstavitve in predsedujem prvenstvom. In vse to počnem kljub dejstvu, da mi častniki korejske Centralne obveščevalne agencije in korejsko Diplomatsko osebje grozijo s smrtjo.
Agenti Korejske vlade so rekli uslužbencem letališča, da sem vodja teroristične organizacije, ki Predsedniku Koreje streže po življenju in naj mi zavrnejo vstop v deželo. Pritiskali so na lastnike telovadnic, naj nam jih ne odstopijo za seminarje. Velikokrat smo morali seminarje organizirati v javnih parkih.
Ob več priložnostih so poslali moje stare učence z nalogo, da me ugrabijo. Po življenju so mi stregli tudi oboroženi morilci. Častniki KCIA (Obveščevalne) so grozili staršem ITF inštruktorjev, ki poučujejo v drugih deželah, če bi se ti inštruktorji še naprej družili z mano. Ali pa so grozili inštruktorjem, da jim ne bodo obnovili potnih listov, če se bodo še naprej družili z mano. In tako me je sčasoma zapustila večina inštruktorjev v drugih deželah.
Zaradi pritiska, ki ga je Korejska Vlada izvajala nad menoj, sem postal še močnejši kot kadarkoli prej in sem vso svojo energijo usmeril v razvijanje novih Taekwon – Do tehnik. Po celem svetu učim isti sistem Taekwon – Do-ja.
General, leta 1974 ste organizirali prvo Svetovno Taekwon – Do prvenstvo v Montrealu, Kanada. Ali se prvenstva nadaljujejo tudi danes?
Da, septembra 1999 bo 11. Svetovno prvenstvo v Argentini. Do leta 1969 je imela Mednarodna Taekwon – Do federacija že 30 držav članic. Prvo Svetovno prvenstvo sem načrtoval v Koreji, kar pa se ni nikoli uresničilo.
Ko sem prispel v Kanado, sem ugotovil, da imam več svobode, da načrtujem in organiziram prvenstvo. Prvo se je zgodilo v Kanadi, sledila pa so mu prvenstva v ZDA, Argentini, Škotski, Grčiji, Madžarski, ponovno v Kanadi, Severni Koreji, Maleziji, Rusiji in letos spet v Argentini. Na svetovnih prvenstvih tekmujemo v sparingu, formah in breakingu (lomljenje)
Veliko ljudi mi je povedalo, da ste politično delovali proti Korejski vladi. Bi radi komentirali te obtožbe?
Ljudje bi morali ločiti med »proti vladi« in »proti diktatorju«. Boril sem se proti diktatorju Park, Chung Hee-ju in njegovim privržencem.
Park, Chung Hee-ja sem poznal bolje kot kdorkoli drug. Menim, da Park ni imel kvalifikacij za predsednika in vedno sem bil prepričan, da Park ni legitimni predsednik.
Diplomiral je na japonski Vojaški akademiji in se boril proti korejski Revolucionarni armadi med japonsko okupacijo. Po osamosvojitvi Koreje se je pridružil Korejski armadi in potem vodil vstajo proti Korejski vladi. Med njegovim sojenjem na vojaškem sodišču sem bil eden izmed sodnikov, ki so ga obsodili na smrt.
Z njim sem sodeloval pri vojaškem udaru, ker sem verjel, da gibanje vodi General Chang, Do Young, Vrhovni poveljnik armade. Toda Park je zlorabil Generalovo ime in tako prevaral več generalov, ki so sodelovali pri udaru. General Chang in jaz sva bila med sodniki, ki so bili sodelovali pri Park-ovem vojaškem sojenju. Ker so nekateri generali , vključno z mano, nasprotovali njegovi kandidaturi za predsednika, nas je Park prisilil, da smo se upokojili, Generala Chang-a pa je poslal v izgnanstvo v ZDA.
Potem, ko je Park postal predsednik, je tolikokrat spremenil korejsko Ustavo, da je dejansko postal »dosmrtni predsednik«. Z uporabo korejske Obveščevalne (KCIA) je natančno določal svoboščine korejskega ljudstva.
Dejansko so me politične razmere prisilile v izgnanstvo v Kanado. V Kanadi sem skušal seznaniti svet z dogajanjem v Koreji. Preko medijev sem rotil korejsko vojsko, naj vrže diktatorja Park-a in Koreji povrne demokracijo.
Park-ova diktatura je trajala 18 let, od 1961 do 1979. Toda kaj se je zgodilo? Park je izgubil življenje, ker je zaupal direktorju Obveščevalne agencije (KCIA), Generalu Kim, Yae Kyu-ju
Park-ova smrt pa ni vodila h koncu totalitarnega režima. General Chun, Doo Hwan in General Ro, Tae Woo sta prevzela oblast in nadaljevala militaristično vlado do začetka leta 1990. V takšnih okoliščinah sem nadaljeval svoj boj proti diktaturi, ne pa tudi proti korejskemu ljudstvu.
Kdaj in zakaj ste obiskali Severno Korejo? Kako je ta obisk spremenil usodo Mednarodne Taekwon – Do federacije (ITF)?
Eden izmed razlogov, da se odšel v izgnanstvo v Kanado, je bil tudi ta, da širim Taekwon – Do po svetu, ne glede na ideologijo, raso, vero ali nacionalno pripadnost. V Kanadi sem prišel na idejo, da bi bilo pametno začeti poučevati Taekwon – Do v Severni Koreji in trenirati sem začel inštruktorje, ki bi to delo opravili. Preko Severne Koreje bi lahko razširil Taekwon – Do v ostale komunistične dežele in v dežele Tretjega sveta.
V kapitalističnih deželah sem videl veliko nekvalificiranih trenerjev, ki so odprli svoje šole le zato, da bi služili denar. Odločil sem se, da v Severni Koreji ustvarim inštruktorje, ki ne bi bili zastrupljeni z zahodno potrošniško miselnostjo. Na ta način bi lahko razvijal resnično filozofijo in tehnike Taekwon – Do-ja. Menil sem tudi, da bi to gibanje spodbujalo in motiviralo inštruktorje v svobodnem svetu.
Večina Taekwon – Do inštruktorjev, ki sem jih treniral in ki so poučevali v drugih deželah, me je začela zapuščati, ko je bila ustanovljena Svetovna Taekwon – Do federacija (WTF). Leta 1980 je bilo le še deset Taekwon – Do inštruktorjev z menoj. Ko so me zapustili moji zvesti učenci, me je bolelo srce. Toda ti dogodki so mi ponudili možnost, da razvijem nove tehnike in poiščem nov vir inštruktorjev.
Leta 1982 me je gospod Kim, Yoo Soon, Predsednik Športne zveze Demokratične ljudske republike Koreje, povabil, da pripeljem Demonstracijsko Taekwon – Do ekipo v Severno Korejo. Podpredsednik vlade Chung, Joon Ki in še veliko drugih visokih državnih funkcionarjev je sprejelo petnajstčlansko Demonstracijsko ekipo na letališču v Pyongyan-gu.
Med našo dvotedensko turnejo smo obiskali več mest in naše predstavitve so bile povsod zelo uspešne. Bile so celo tako uspešne, da mi je pred odhodom Minister Chung dejal: »Odločili smo se, da začnemo poučevati Taekwon – Do v naši deželi, zato vas prosimo, da nam pošljete Taekwon – Do inštruktorje.«
Po moji vrnitvi iz Pyongyang-a sem šest mesecev treniral Mojstra Park, Jung Tae-ja v kleti mojega doma in pri tem črtal vse značilne poteze Karate-ja.
Mojster Park je odšel v Severno Korejo in začel učiti Taekwon – Do februarja 1982. Poučeval je sedem mesecev in prejemal mesečno plačo $ 2.000,00. Septembra 1982 sem se vrnil v Severno Korejo in vodil dvodnevni seminar, kjer sem učil fine detajle form (Tul) in tehnik.
Testiral sem 44 učencev. 19 jih je opravilo izpit za črni pas – četrta stopnja, ostali pa za črni pas – tretja stopnja. Po izpitu je bil Mojster Rhee, Ki Ha zelo vesel in me je vprašal, kako so se lahko naučili toliko form (Tul) in tehnik v tako kratkem času. To je bil čudež Taekwon – Do-ja. Tudi sam sem bil zelo navdušen in sem rekel Mojstru Rhee-ju in Mojstru Park-u: »Zdaj imam dovolj Taekwon – Do inštruktorjev, da razširim Taekwon – Do po celem svetu!«
Z novimi inštruktorji smo prirejali predstavitve v Pyongyang-u, Nam Pho-ju in Chung Jin City-ju. Sprejeli so nas z velikim navdušenjem. Pohvalil sem Mojstra Park-a za njegovo odlično poučevanje v Severni Koreji in mu podelil črni pas – osmi dan.
Dandanes se v Severni Koreji treningi Taekwon – Do-ja odvijajo v vseh osnovnošolskih in srednješolskih telovadnicah. Nivo treningov Taekwon – Do-ja je v Severni Koreji med najvišjimi na svetu. Mnogo severnokorejskih inštruktorjev je odpotovalo čez lužo, da bi v drugih deželah poučevali Taekwon – Do.
Skozi vse obdobje zgodovine so si narodi Koreje, Kitajske in Japonske med seboj izmenjavali kulturo in se vojskovali drug proti drugemu. Kdaj je bil Taekwon – Do prvič pripeljan na Kitajsko in kakšen pomen je imela uvedba Taekwon – Do-ja na Kitajskem?
Kot veste, sta Koreja in Kitajska geografsko tesno povezani. Kitajska je kot zelo velika dežela ravnala s Korejo tako , kot bi starejši brat ravnal s svojim mlajšim bratom. Taekwon – Do je to miselnost postavil na glavo. Vlada Republike Kitajske je povabila Korejsko demonstracijsko Taekwon – Do ekipo, naj nastopi v Taipei-u leta 1959 po tritedenski turneji v Vietnamu.
Napravili smo predstavitve v Dae Buk-u in Dae Nam-u. Našo predstavo v Dae Buk-u si je ogledalo veliko visokih funkcionarjev Kitajske vlade, vključno s Chiang, Kyung Kuk-om, Predsednikovim sinom in drugim najvplivnejšim človekom na Kitajskem.
Leta 1967 je med državniškim obiskom v Republiki Kitajski Predsednik Chiang, Kai Sek prosil Predsednika vlade, Jung, Il Kwon-a, naj pošlje Taekwon – Do inštruktorje, da bodo poučevali kitajske vojake. Izbral sem pet najboljših inštruktorjev Taekwon – Do-ja in jih poslal na Kitajsko pod vodstvom Por. Polkovnika Hong, Sung In-a. Ko sem leto kasneje obiskal Taipei, mi je Por. Polkovnik Hong dejal: »Zdaj je Koreja postala narod učiteljev in Kitajska narod učencev.« Taekwon – Do je spremenil odnos starejši – mlajši brat v odnos učenec – učitelj.
Uvedba Taekwon – Do-ja v Ljudsko republiko Kitajsko ni bila lahka naloga. Celinski Kitajci (iz notranjosti dežele) so verjeli, da vse azijske borilne veščine izvirajo iz Kitajske. Želeli pa so se učiti borilne veščine drugih dežel. Do leta 1982 sem zbral veliko število inštruktorjev in prosil gospoda Deuk Joon-a, Podpredsednika Športne zveze Demokratične ljudske republike Kitajske, naj v našem imenu kontaktira s celinsko Kitajsko.
Dejansko sta se obe deželi dogovorili o izmenjavi programov borilnih veščin in leta 1986 sem peljal skupino tridesetih severnokorejskih inštruktorjev na prijateljski turnir v Beijing. Gospod Suh Jae, Predsednik Kitajske Wu Shu Federacije, nas je toplo sprejel. Imeli smo predstavitve v Beijing-u in Sian City-ju. Arena je bila nabito polna gledalcev in naš uspeh je končno prepričal Kitajsko, da tiho (neuradno) odobri poučevanje Taekwon – Do-ja na Kitajskem.
Naslednje leto me je Profesor Choi, Bong Ki zYun Byun Univerze povabil, naj sedemdeset študentov učim Taekwon – Do. In tako se je postopoma začelo poučevati Taekwon – Do po vsej Kitajski.
General, kdaj ste Taekwon – Do ponesli na Japonsko? Kakšen je bil pomen uvedbe Taekwon – Do-ja na Japonsko?
Eden najpomembnejših razlogov, da sem ustvaril Taekwon – Do, je bil, da ga ločim od japonskega Karate-ja. Hotel sem pokazati superiornost filozofije in tehnik Taekwon – Do-ja nad Karate-jem. Že od leta 1960 sem sanjal, da bi odprl šolo Taekwon –Do-ja v Tokyu, toda potrpežljivo sem moral čakati celih 20 let.
Leta 1981 sem bil povabljen, da predstavim Taekwon – Do na Korejski združitveni konferenci v Tokyu. Mojstri Park, Jung Tae, Kim, Suk Joon in Jong, Young Suk, so podali odlično predstavitev Taekwon – Do-ja. Kasneje je gospod Jun, Jin Shik prišel k meni in me rotil, naj zgradim Taekwon – Do šolo v Tokyu. Bil je eden najpomembnejših korejskih poslovnežev na Japonskem in mi je ponudil vso finančno podporo. Septembra 1982 smo odprli šolo v Tokyu.
Zelo sem hvaležen gospodu Jun-u, ki je preminil pred nekaj leti. Z njegovo pomočjo se vsak dan tisoče Japoncev uči Taekwon – Do-ja. Ko vidim japonske učence, ki se priklanjajo korejski zastavi in korejskim inštruktorjem, se v mislih vračam v čas japonske okupacije Koreje. Priklanjam se spominu vseh žrtev za dosego neodvisnosti Koreje.
Nekoč ste sodelovali z Mas Oyamo pri poskusu, da bi razvila Taekwon – Do, toda vajino partnerstvo ni bilo uspešno.
Leta 1966 sem se med vračanjem z obiska v ZDA ustavil v Tokyu. Eden mojih prijateljev mi je povedal, da je Mas Oyama sredi postopka za pridobitev japonskega državljanstva. Kot veste, je bil Mas Oyama rojen v Koreji. Že zelo mlad je zapustil svoj dom in večino življenja preživel na Japonskem kot korejski državljan.
Odločil sem se, da ga obiščem in poskušam prepričati, naj ne privzame japonskega državljanstva. Najprej sem pohvalil njegove dosežke pri Karate-ju in potem sem govoril o življenju njegovega brata v Koreji. Rekel sem mu, da Koreja potrebuje ljudi, kot je on in da bi se moral vrniti v Korejo. Skupaj bi morala širiti Taekwon – Do. Če bi to storil, bi njegovo ime postalo del korejske zgodovine. Mojster Oyama je odvrnil, da razume, kar sem mu povedal in potem je odšel domov z obljubo, da me naslednjega dne obišče.
Naslednjega jutra sem od gospoda Lee, Sung Woo-ja, dobrega prijatelja Mojstra Oyame, izvedel, da ga je Mojster Oyama po najinem pogovoru prejšnji večer obiskal in mu rekel: »Rojen sem bil v Koreji, toda zgodaj sem prišel na Japonsko. S pomočjo Predsednika vlade Sato-ja sem dosegel uspeh, ki ga imam danes. Gospod Predsednik vlade me je opogumljal, da postanem japonski državljan.«
Po pogovoru z g. Lee-jem sem menil, da Mojster Oyama omahuje v zvezi s svojo odločitvijo, da postane japonski državljan. Torej sem povabil Mojstra Oyamo v Korejo. Obiskala sva Seoul in DMZ. Zanj sem organiziral predstavitev Taekwon – Do-ja. Kasneje sva šla tudi v njegov rojstni kraj, kjer je obiskal svojega brata in sorodnike. Omogočil sem mu tudi intervju na KBS TV.
Preden se je vrnil na Japonsko, mi je na letališču Kimpo dejal: »Preprost mož sem. Ne verjamem, da bi preživel v takšnem okolju.« In potem je zapustil Korejo.
Čeprav sta se najini poti ločili, sva s prisego postala krvna brata. Jaz sem starejši brat in Mas Oyama je moj mlajši brat.
Zakaj se je po vašem mnenju Taekwon – Do tako hitro razširil po vsem svetu?
Razlogov je prav gotovo več. Prvi je v razvoju transporta. Od leta 1959 sem prepotoval na tisoče kilometrov, da bi prirejal predstavitve, vodil seminarje in prvenstva. Brez reaktivnih letal bi bilo nemogoče prepotovati svet.
Drugi razlog je v razvoju tehnologije tiska in elektronske industrije. Milijoni Taekwon – Do učencev in inštruktorjev se je naučilo Taekwon – Do-ja iz mojih knjig, video-posnetkov in CD ROM-ov.
Tretji razlog pa je v tem, da Taekwon – Do vsebuje vrhunske tehnike, ki so po kvaliteti nad drugimi borilnimi veščinami. Filozofija temelji na mojih osebnih izkušnjah in azijski modrosti. Tehnike pa temeljijo na znanosti gibanja. In nenazadnje so za to zaslužni inštruktorji Taekwon – Do-ja po vsem svetu.
Ali verjamete, da bi združitev Mednarodne Taekwon – Do federacije (ITF) in Svetovne Taekwon – Do federacije (WTF) prispevala k združitvi Severne in Južne Koreje?
Da. Severna Koreja je članica ITF in Južna Koreja je članica WTF. Združitev Taekwon – Do-ja bi motivirala različne skupine, vključno s politiki, da bi delali za združitev obeh Korej. Taekwon – Do inštruktorji nimajo enake svobode govora kot inštruktorji drugod po svetu. Torej bi morali inštruktorji v drugih deželah imeti večjo vlogo in bi morali služiti kot most med Južno in Severno Korejo.
Da bi odprli vrata med obema stranema, bi morali inštruktorji iz drugih dežel obiskovati in prisostvovati seminarjem, predstavitvam in prvenstvom obeh Federacij. Pogosta srečanja inštruktorjev obeh skupin bi odpravila nezaupanje. Na ta način ustvarjeno okolje bi bilo zelo pomemben korak k združitvi Koreje.
Kaj bi radi najprej storili, ko se vrnete v Korejo?
Najprej bi rad obiskal grob moje matere in se ji poklonil. Vse moje življenje sem ostal njen dolžnik, vendar nisem mogel biti z njo na njen zadnji dan, ker sem bil v Maleziji.
Drugič, rad bi obiskal nekatere svoje stare prijatelje. Obujali bi spomine na stare dobre dni, ko smo bili v vojski. In končno bi rad tudi obiskal svoje Taekwon – Do učence, da bi videl, kako danes živijo.
General, vem, da ste odličnega zdravja. Osupnilo me je dejstvo, da ste vsak dan seminarja učili po šest ur.
Da, star sem preko 80 let, toda trenutno sem odličnega zdravja. Toda kdo ve, kaj bo jutri?
Hvala, gospod, da ste mi povedali o svojem življenjskem delu v Taekwon – Do-ju.
Ni za kaj.
Po smeri je Generala Choia nasledil njegov sin Choi Jung Hwa.
Choi Jung Hwa 9th degree was promoted to IX Degree on the 50th Anniversary of Taekwon-Do, April 11th 2005.
Choi Jung Hwa was born on Cheju Island, Korea in 1954. His earliest recollections of training are around 6 years of age, shortly before General Choi’s hectic schedule and diligent work in spreading Taekwon-Do globally. Constantly surrounded by visiting high- ranking instructors, Choi Jung Hwa trained with many instructors during this period.
He served many years on the ITF Board, accompanying his Father throughout seminars across the world and later conducting many International Seminars in his own rite. Choi Jung Hwa has impressed those who he has trained alongside with his skill within the art, but more importantly, as a person.
Choi Jung Hwa was democratically elected as President of the International Taekwon-Do Federation at the 2001 ITF congress. However, Choi Jung Hwa wished it so that his father remain the ITF president for a further 2 years. This was not to be, as our founder sadly passed away less than 12 months later. Choi Jung Hwa has since then as the direct heir of General Choi Hong Hi, continued his father’s work, rightfully inheriting the title as President, of the international Taekwon-Do Federation, and in doing so continuing the teaching of true Taekwon-Do.
‘For many years I tried to instigate change within the International Taekwon-Do Federation from the inside, many aspects were rotten to the core, and with the stronghold some people had over General Choi it became impossible to change. The members spoke democratically by electing me as the next President. That appointment was seen as a threat to those who had their own future plans for the ITF after the founder’s death, and they used their influence over him to have the election result overturned unconstitutionally. The ITF constitution did not allow them to expel the president-elect, without following the appropriate channels. This was confirmed by the ITF’s own legal adviser, who since resigned. General Choi had the wrong intentions for ITF in his later years, and tried unsuccessfully to assume all control to North Korea, this was unsatisfactory and many ITF people refuse to accept this situation.’
Choi Jung Hwa 2002
Our president works extensively, promoting taekwon-Do around the world the way it was intended to be done so. He is responsible for promoting and developing the art in many Eastern European countries such as Yugoslavia, Czechoslovakia, Romania the former USSR and the Democratic Peoples Republic of Korea, he has also instigated the introduction of Taekwon-Do to many African nations. The ITF World Championships held in Korea in 2004 created History, as it was the return of Taekwon-Do to it’s birthplace, and Choi Jung Hwa’s. As well as expansion, Choi Jung Hwa seeks preservation. Preservation of authentic and true Taekwon-Do, so that it may remain and be handed down from generation to generation in it’s purest form.
‘Let us not forget the legacy, nor the indelible impression that he has left in the lives of all who are dedicated to the essence of the beloved art of his invention. I know my father would command us all if we continued with the same vigor and zest which personified his life, the promotion of Taekwon-Do worldwide’
Choi Jung Hwa
As much as our president emphasizes the correct interpretation of ‘Taekwon’, in its technique, application, theory and reason. Choi Jung Hwa also places an equal if not greater emphasis on the ‘Do’. Therefore, the Moral and cultural aspects of Taekwon-Do are addressed consistently by Choi Jung Hwa, so that all demonstrate and understand the ethical qualities required to hold any position within Taekwon-Do, particularly those of seniority and authority.
I hope that people delve more diligently into the moral culture and morality because that is what Taekwon-Do stands for’
Choi Jung Hwa
‘We only want to pursue our martial arts goal and will continue to contribute for the benefit of society, not for a handful of athletes, or for the glory of one country’
Choi Jung Hwa
I believe that through the free exchange of information we will be able to build a more knowledgeable, peaceful and democratic world’
(Željko Gvozdič and GM Choi Jung-Hwa, South Korea 2010)
